Zatiranje paradižnikovega molja (Tuta absoluta) z nematodami

Paradižnikov molj (Tuta absoluta) je eden izmed najnevarnejših škodljivcev paradižnika. Izvira iz Južne Amerike, danes pa je razširjen po vsej Evropi. Največ težav povzroča predvsem v rastlinjakih, tunelih in drugih zavarovanih prostorih, kjer ima zaradi ugodnih pogojev hitro rast in razvoj. V optimalnih razmerah lahko razvije tudi do 12 generacij letno, zato se njegova populacija lahko zelo hitro poveča.

Največ škode povzročajo ličinke, ki se prehranjujejo z listnim tkivom, stebli in plodovi. Zaradi poškodb se zmanjša fotosintezna aktivnost rastlin, upočasni se rast, posledično pa se zmanjšata kakovost in količina pridelka. Za uspešno zatiranje je zato ključnega pomena pravočasno prepoznavanje prvih znakov napada.

Kako prepoznamo paradižnikovega molja?

Ličinke so po izleganju svetlejše kremne barve s temnim vratnim ščitkom, kasneje pa postanejo zelenkasto rumene in dosežejo velikost do 9 mm. Samica lahko odloži do 250 jajčec, predvsem na spodnjo stran listov. Pri temperaturi okoli 25 °C se ličinke izležejo že po štirih do petih dneh in se kmalu zatem zavrtajo v listno tkivo, kjer jih je zaradi načina prehranjevanja težje doseči z običajnimi ukrepi.

Prvi znak napada so običajno drobne svetle mine na listih, ki se sčasoma povečujejo. Z rednim pregledovanjem rastlin lahko škodljivca odkrijemo dovolj zgodaj in preprečimo njegovo množično razmnoževanje. Vir: IVR

Kakšno škodo povzroča?

Ličinke se prehranjujejo v notranjosti listov, medtem ko zunanja povrhnjica ostane večinoma nepoškodovana. Na listih nastajajo značilni svetli rovi nepravilnih oblik, ki kasneje porjavijo, se izsušijo in odmrejo. Pri močnejšem napadu lahko rastline izgubijo velik del listne površine, kar negativno vpliva na njihovo rast in razvoj.

Paradižnikovega molja ne zamenjujmo z listnimi zavrtalkami

Poškodbe, ki jih povzroča paradižnikov molj, lahko zamenjamo z napadi listnih zavrtalk (Liriomyza spp.), saj tudi te povzročajo značilne mine v listih. Kljub podobnim znakom gre za različna škodljivca, zato je pravilna določitev pomembna za izbiro ustreznega načina zatiranja.

Poškodbe paradižnikovega molja so praviloma večje in nepravilnejših oblik, škodljivec pa poleg listov napada tudi stebla in plodove. Listne zavrtalke povzročajo ožje, vijugaste rove in običajno ne povzročajo neposrednih poškodb plodov.

Naravno zatiranje z nematodami

Ena izmed učinkovitih naravnih rešitev za omejevanje paradižnikovega molja je uporaba entomopatogenih ogorčic oziroma nematod. Gre za mikroskopske organizme, ki so naravni sovražniki številnih škodljivih žuželk in omogočajo okolju prijazno zatiranje.

Pri zatiranju paradižnikovega molja se je kot učinkovita izkazala vrsta nematod Steinernema feltiae, ki je prisotna v izdelku Nemaplus. Nematode aktivno poiščejo ličinke škodljivca, prodrejo vanje in s pomočjo simbiotskih bakterij povzročijo njihov pogin. Na ta način zmanjšujejo populacijo škodljivca predvsem v razvojni fazi, ko povzroča največ škode.

Nemaplus je primeren za uporabo na prostem in v zavarovanih prostorih ter predstavlja naravno rešitev za zatiranje gosenic paradižnikovega molja. Uporablja se tudi za zatiranje drugih škodljivcev, kot so mrtvaške mušice, resarji, jablanova steklokrilka in mravlje. Nematode začnejo delovati že pri temperaturah nad 8 °C, najbolj učinkovite pa so pri 19 do 25 °C. Za uspešno uporabo jih nanašamo v večernih urah ali ob oblačnem vremenu, ko je zračna vlaga višja in ni neposrednega sončnega sevanja.

Nemaplus se uporablja foliarno oziroma z nanosom na liste. Pomembno je, da so listi enakomerno omočeni, saj nematode za gibanje potrebujejo tanek vodni film. Po pripravi je treba suspenzijo čim prej porabiti in jo med uporabo redno mešati, da se nematode ne posedajo na dno škropilnice.

Dodatni ukrepi za uspešno zatiranje

Poleg uporabe pripravka Nemaplus je za učinkovito omejevanje paradižnikovega molja pomembno redno pregledovanje rastlin in hitro ukrepanje ob prvih znakih napada. Napadene liste in plodove odstranimo ter jih ne puščamo v bližini rastlin, saj lahko predstavljajo vir nadaljnjega širjenja škodljivca.

V rastlinjakih lahko pojav zmanjšamo tudi z uporabo insektnih mrež in feromonskih vab za spremljanje prisotnosti odraslih metuljev. Po končani pridelovalni sezoni odstranimo vse rastlinske ostanke, saj se lahko v njih skrivajo različni razvojni stadiji škodljivca. Po potrebi lahko s pripravkom Nemaplus obdelamo tudi tla in tako zmanjšamo možnost pojava v naslednji sezoni.