Posledice večmesečne suše in dolgotrajnih visokih temperature so očitne tudi na vrtnih tratah: tako zaželen zeleni pokrov je prepreden s suhimi zaplatami, praznine pa prerašča plevel. Vznemirjanje je odveč, saj trato s pravilnim ukrepanjem jeseni zlahka obnovimo.
Prej kot pričakovano, so se v tem letu udejanjile vse napovedi klimatskih sprememb: pomanjkanje padavin, zmanjšanje zalog vode in omejitve zalivanja, s temperaturami, ki so dosegle zgodovinske rekorde. Ker pa se z daljšanjem noči atmosfera ohlaja, že pičle jesenske padavine zadoščajo za obnovo rastlin.
Trava je na srečo izjemno vzdržljiva: ob pomanjkanju vode nadzemni del zakrni in odmre. Obnovi se ob ponovni zadostni vlagi, saj korenine sušo uspešneje prenašajo . Resnici na ljubo pa izgled zelenic ni več enoten – preslege prerastejo rastline z globokim koreninskim spletom, ki sušo prenašajo uspešneje.
Tudi “mojstri trat” so ob pomanjkanju vode in vročini nemočni: jesen je čas za obnovo. Foto: arhiv METROB
Ne glede na zatečeno stanje in počasnejšo rast, trata tudi po vrhuncu poletja potrebuje redno košnjo na običajno višino (približno 4 cm visoko). Ker se odkos zaradi upočasnitve razgradnje na trati pričenja kopičiti, ga ob košnji zbiramo v koš kosilnice ali pograbimo in s trate odstranimo. S pomočjo kosilnice ali pahljačastih grabelj s trate redno odstranjujemo tudi odpadlo listje, plodove in vejice (prav nam bo prišla vreča za listje in vrtne odpadke). Nezastrta trata tako tudi v vse krajših dneh prejme dovolj svetlobe, prepreči se širjenje mahu in pojav ter razvoj glivičnih bolezni.
Za razliko od trav, sušo in vročino uspešneje prenašajo rastline z globljimi koreninami (npr. regrat), mesnatimi listi (npr. navadni tolščak) ali pa zgolj sezonsko naravnano rastjo (npr. enoletni travi kostreba in pesjak). Skupno vsem je, da so brez odstranitve v trati trajen problem. Ker oblikujejo velike rozete, jih zlahka odstranimo s kuhinjskim nožem ali namenskimi pripomočki. Da v naslednjem letu ne bi ponovno izrasle, poskušajmo izrezati korenino kar se da globoko.
Gnojenje konec avgusta spodbudi zastalo rast in zviša vitalnost ter odpornost trave za izzive prihajajoče zime: sneg, zmrzal, temperaturna nihanja in zastajajočo vlago, ki lahko trato močno prizadenejo. Uporabimo »jesenska gnojila za trato«, saj ta vsebujejo zlasti veliko kalija in dušik v postopno razpoložljivi obliki za potrebe rasti do spomladi. Gnojimo z zmernimi odmerki (30-50 g na m2). Idealno je gnojenje pred predvidenimi padavinami, sicer trato po gnojenju izdatno zalijemo.
Namen zračenja (vertikuliranja) od suše poškodovanih trat je odluščenje in odstranitev posušenih travnih bilk in nakopičene organske mase (polsti). Semenu omogoči neposreden stik z zemljo, posledično je boljši vznik in hitrejše ukoreninjenje. Izvajamo ga šele potem (in vedno takrat), ko je trava pričela z rastjo, kar je približno 2 do 3 tedne po gnojenju. V kolikor je potrebno trato dosejati, z zračenjem ne odlašamo, sicer ga lahko izvajamo do začetka novembra. Zračimo na zmerno globino (do 2 cm), da travne ruše ne poškodujemo preveč.
Trava je toploljubna rastlina. Seme za klitje potrebuje povprečno temperaturo tal vsaj 10°C. Prva polovica jeseni, ko so tla še ogreta od poletja, je zato za setev idealen čas. Jesenska setev ima pred spomladansko tudi drugo pomembno prednost: v tem času vznika manj plevelnih vrst, zato so jesenski posevki občutno maj zapleveljeni kot spomladanski.
Za setev izberemo topel in vlažen dan. Za bodočo obrambo pred sušo izberemo mešanice, ki so na sušo bolj odporne.
Glede na stanje trate dosejemo celotno površino ali pa zgolj praznine. Semena je po setvi priporočljivo prekriti s tanko plastjo zemlje in površino dobro povaljati. Tako omilimo izsuševanje v času vznika. Kljub temu je v času vznikanja semen najpomembnejše vzdrževanje vlažnosti tal z rednim zalivanjem vse dokler nova trava ne doseže 5 – 6 cm višine.
Dokler trava še raste, jo redno kosimo vsaj 4 cm visoko, večje novo posejane površine lahko tudi višje. Kositi prenehamo, ko se pojavijo prve zmrzali. Pozimi se hoji po trati, če le mogoče, izogibamo. Gaženje z ivjem prekritih travnih bilk povzroča poškodbe listov in stebel (odmiranje), obnova teh pa je mogoča šele spomladi. V pomoč je ureditev začasnih poti iz desk, ki pritisk stopal zmanjšajo zaradi razporeditve mase na večjo površino.
Naravni snežni pokrov trat ne poškoduje. Izjema so dolgo časa ležeči, stisnjeni kupi snega od čiščenja poti, ker preprečujejo izmenjavo plinov in spodbujajo razvoj snežne plesni. Če le mogoče, zato sneg pozimi odlagajte na druge površine. Ko zapade sneg, je idealen čas za apnenje trat: ko se bo snežni pokrov topil, bodo minerali dospeli v tla.
Vse toplejše zime brez dalj časa trajajočega snežnega pokrova zahtevajo spremembo vrstenja spomladanskih ukrepov. Ker trava prične z rastjo pri temperaturi tal približno 5°C, je prva znanilka nove sezone. Zelena barva običajno že v februarju zbledi in pojavijo se rumene zaplate – opozorilo, da so zaloge dušika izčrpane in je potrebno prvo spomladansko gnojenje. Gnojimo izključno z gnojili s postopnim sproščanjem dušika pri nizkih temperaturah, saj ostale oblike rastlinam v tem času niso dostopne in podtalnico obremenjujejo s škodljivimi nitrati.
Takoj ko odcvetijo prve forzicije, trato temeljito pograbimo. Krtine na tanko izravnamo, da jih bo trava lahko prerasla. Z zemljo lahko zapolnimo tudi vdolbine, v katerih bi lahko zastajala voda. Očiščeno in splanirano trato v suhem vremenu prvič pokosimo. Z mahom porasle površine tretiramo z namenskimi gnojili. Ko se mah posuši, ga je potrebno odstraniti s primernim orodjem in praznine dosejati.
Koreninski splet večine trat je zelo plitek (do 5 cm), takšne trate pa so za sušo še posebej dovzetne! Poglobitev koreninskega spleta s koristnimi mikroorganizmi, t.i. simbiotskimi bakterijami je zato temelj na sušo odpornejših zelenic.
Mikroorganizmi v Rise P oziroma Rasti P spodbujajo razrast in poglobitev koreninskega spleta. Trate so odpornejše na pomanjkanje vode, manj zapleveljene, ker so gostejše in manj občutljive na pojav bolezni.
Foto: arhiv Metrob
Kljub poglobitvi korenin, pa trata v dolgotrajnih sušnih obdobjih občasno zalivanje potrebuje.
– s pomočjo vgrajenih zalivalnih sistemov ali s prenosnimi razpršilci
– šobe spomladi pregledamo in po potrebi obnovimo (zamenjamo)
– šobe pravilno nastavimo, saj s tem preprečimo izgube vode na neporaslih površinah
– uporabljamo časovne regulatorje zalivanja
– zalivamo zgodaj zjutraj, ko so tla še hladna in je izhlapevanje najmanjše
– zalivamo po potrebi: pred zalivanjem naredimo test – če se trava po gaženju hitro vrne v pokončen položaj, zalivanje še ni potrebno; zalivamo, ko je uvela (za nami ostajajo stopinje)
– zalivamo manjkrat (1-2 krat na teden), a takrat obilno: v enem zalivalnem ciklu z 10 do 25 l vode na m2. Za oceno količine uporabimo dežemer.
– zalivamo počasi: voda se tako v tla najbolje vpije
– uporabimo talna močila: ta zvišajo vpojnost in vodo zadrževalnost zemlje.
Preverite tudi članek: Zalivanje trate med poletjem!
Zaupajte nam vaše vprašanje in odgovorili bomo v najkrajšem možnem času.