Volnate uši so prisotne celo leto: poleti na vrtu, pozimi pa na sobnih rastlinah. Njihovo pravočasno prepoznavanje, preprečevanje in po potrebi zatiranje, je zato koristno znanje ljubiteljev rastlin.
Volnate uši so rastlinski škodljivci.
Volnate uši, tudi volnati kaparji, so dobile ime po volnatem voskastem tkivu, ki prekriva telo samic od tretje razvojne faze naprej. Za razliko od drugih žuželk, imajo vse razvojne stopnje ličink in odraslih živali, noge. So pogosti škodljivci v rastlinjakih in na sobnih lončnicah kot npr. jukah, kaktejah in orhidejah, poleti pa tudi na trajno posajenih rastlinah na vrtu in v posodah kot so hortenzije, oleandri in citrusi.
Čeprav so volnate uši po videzu vpadljive in nezamenljive, jih najpogosteje prepoznamo šele po izločku, medeni rosi, ki daje rastlinam sijoč, lakiran videz. Medena rosa je lepljiv, sladek rastlinski sok, ki ga izločajo uši, ko sesajo liste in stebla rastlin. Sladkor v izločku je odlično gojišče za sajasto plesen. Ko se ta na medeni rosi razmnoži, listni in drugi, z medeno roso obdani rastlinski organi počrnijo, zaradi zmanjšanja fotosinteze pa rastline dodatno oslabijo.
Volnate uši spadajo v poddružino ščitkarjev, kamor sodi še okoli 1.000 sorodnih vrst po vsem svetu. Odvisno od vrste, so velike 1 do 10 mm. Najpogosteje najdeni vrsti na sobnih rastlinah v srednji Evropi sta dolgorepi mokavec (Pseudococcus longispinus) in citrusova volnata uš (Planococcus citri).
Vse volnate uši izločajo voskasto snov in zdi se, kot da se zavijajo v vato. Tako zavarovane, postanejo precej neobčutljive na vodo, kemične in fizikalne vplive, zato so zelo trdovratne za zatiranje.
Kjer se dobro počutijo, lahko samice približno vsakih osem tednov v pazduhe listov izležejo 500 do 600 jajčec. Iz teh se deset dni pozneje izležejo ličinke, ki napadejo liste in druge dele rastlin. Ličinke volnatih uši so sprva gibljive, nato pa se pritrdijo in običajno na istem mestu ostanejo. Izjema so predstavniki rodu Phenacoccus, ki ostajajo ves čas mobilni in se selijo da bi jedli, se razmnoževali in prezimovali.
Potem, ko se volnate uši prisesajo na liste, stebla, ali pa na korenine in koreninski vrat v zemlji ali substratu, s sesanjem rastline oslabijo, rast zastane in listi rumenijo. V skrajnih primerih rastline lahko propadejo. Prisesane na korenine ali koreninski vrat imenujemo tudi koreninske uši. Te običajno odkrijemo šele ob presajanju rastlin. Prisotne na nadzemnem delu rastlin so sicer zlahka prepoznavne po voščeni oblogi, resnici na ljubo pa je najpogostejše opozorilo šele lepljiva okolica in sijoč izgled rastline. Ob pregledu rastline v listnih pazduhah in na listnih žilah najdemo majhne “vatke”, katerim zaradi podobnosti z glivičnimi okužbami ali ostanki vode za zalivanje sicer ne bi pripisovali pozornosti.
Po odstranitvi okuženih rastlin je pomembno, da temeljito očistite prostor, da preprečite širjenje škodljivcev na druge rastline. Sledi nekaj korakov, ki vam bodo pomagali pri čiščenju:
Tako boste zagotovili, da se škodljivci ne bodo širili na nove rastline in boste ohranili zdravje rastlin v prostoru.
Sicer pa je najboljše, če lahko onemogočimo pojav škodljivca.
Zaupajte nam vaše vprašanje in odgovorili bomo v najkrajšem možnem času.